Kdaj Google d.o.o. ali 26 predlogov za odpiranje podjetniških čaker

Se še spomniš, kako je nekdanji predsednik vlade sanjal o Sloveniji, ki bo postala Silicijeva dolina? Verjetno ni bil oseba, ki bi tako idejo znala ali zmogla uresničiti, kar pa ne pomeni, da je bila ideja slaba. Ampak, kot pravijo v Silicijevi dolini: »Ideas are easy, execution is hard.«

Kako bi se torej take ideje lotili? Kako v Sloveniji narediti podjetniško okolje, ki bi v čim večji meri temeljilo na znanju in inovacijah in prebivalcem zagotavljalo gospodarsko rast in blaginjo? Z eno besedo, težko. Ovir na poti ne manjka, saj smo v zadnjih letih nastanek inovativnih podjetij, ki bi prinašala in ustvarjala kapital ter dobro plačana delovna mesta v veliki meri zatrli ali v najboljšem primeru močno ovirali. Številne priložnosti smo zamudili, manevrski prostor pa zožali z zgrešenimi ukrepi in brezglavim zadolževanjem.

Na nastanek in uspeh inovativnih podjetniških okolij vplivajo številni dejavniki, ki vključujejo strateško razmišljanje, strokovno znanje, primeren pravni okvir, inovativnost, podjetništvo, kapital, potrpljenje in vsaj kanček sreče, pri tem početju pa morajo tvorno sodelovati država, lokalno okolje, akademske institucije, investitorji in podjetniki. Nekoliko bolj se bom pozabaval z državo, ki nekaterih pomembnih nalog ne izpolnjuje, pri drugih dela napake, pri tretjih pa svoj nos vtika v stvari, kjer je nihče ne potrebuje. Podjetniki in raziskovalci večinoma precej bolje vedo, kaj hočejo in rabijo, žal pa tudi zaradi neprijazne države raje odhajajo drugam.

Pa poglejmo nekaj predlogov, v bolj ali manj naključnem zaporedju:   

1. Sodišča. Slovenija bi za začetek morala radikalno izboljšati nekatere najosnovnejše naloge države, v prvi vrsti sodišča. Inovacije in z njimi povezano podjetništvo potrebujejo robusten, učinkovit in predvidljiv sodni sistem, ki nudi zaščito intelektualne lastnine in lastnine na sploh, hitro razsojanje gospodarskih in lastninskih sporov ter učinkovito izpeljavo stečajnih postopkov. Trenutno nimamo ničesar od tega: sodišča so počasna, draga in nepredvidljiva, stečajni postopki pa dolgotrajni ter polni dvomljivih transakcij in udeležencev.

2. Pravni red. Država mora zagotoviti jasna, predvidljiva in stabilna pravila financiranja, lastništva, obdavčenja, prodaje in likvidacije podjetij. Stalnim spremembam še domačini težko sledijo, kaj šele tujci, ki lahko svoj denar investirajo kamorkoli. Nestabilne vlade, zmedeni politiki in destruktivni sindikati kapitala in talentiranih ljudi ne bodo privabili; nasprotno, odgnali bodo še tisto, kar imamo.

3. Bazične raziskave. Za dolgoročen razvoj inovativnih podjetij so pomembne investicije v bazične raziskave. Tukaj bi morala korak naprej narediti država, ne toliko pri višanju proračunskih sredstev, bolj pri nadzoru nad učinkovitostjo tovrstnih investicij – naložb namreč ni tako malo, pa vendar smo na primer po številu patentov na milijon prebivalcev precej manj uspešni od primerljivih držav. Projekti so pri nas prepogosto namenjeni kopičenju opreme in zaposlovanju raziskovalcev, takorekoč socialna država za raziskovalce. Raziskave ne morejo biti same sebi namen, njihov rezultat je merljiv v številu patentov, licenc, mednarodnih nagrad in projektov, spin-off podjetij, člankov, novih izdelkov in tehnologij. Ni ravno smiselno, da država sama določa, komu in za kakšne namene daje denar, dobro pa je, če uspešnost posameznih udeležencev meri, da je vsaj približno jasno, kakšen je ROI porabljenega denarja.

4. Centralnoplanske raziskave in razvoj so sicer priljubljena aktivnost, vendar v njih težko odkrijemo racionalno porabo denarja, ki bi prinašala oprijemljive rezultate. Bolj smiselno bi se bilo koncentrirati na bazične raziskave in mednarodno sodelovanje. V zadnjih desetih letih smo za take in drugačne specializirane projekte porabili na stotine milijonov evrov, vsaj pol milijarde. Za primerjavo, Indija je sondo Chandrayaan-1 spravila na Luno za dobrih 50 milijonov evrov. Slovenija je za porabljen denar dobila malo. Glede porabe za raziskave je poučen dokument Analiza rezultatov in učinkov javnih razpisov TIA na področju tehnološkega razvoja in inovativnosti 2006-2011. Porabljenih je bilo astronomskih 263 milijonov evrov, prijavljenih pa (zgolj) 47 mednarodnih patentov (kar pomeni, da je vsak patent stal skoraj 6 milijonov evrov). Le kam bi Indijci prišli s tem denarjem? Verjetno vsaj na Mars.

5. Mednarodno sodelovanje. Ker smo majhna država, bi se bolj kot na infrastrukturo in opremo lahko osredotočili na pridobivanje in prenos znanja. Država bi morala nameniti (še) več denarja in podpore za mednarodno povezovanje raziskovalcev, štipendije, obiske kongresov, ter sodelovanje slovenskih institucij in podjetij v velikih mednarodnih raziskovalnih projektih kot sta CERN (kjer Slovenija sodeluje) ali projekt Rosetta, kjer je sodelovalo 50 pogodbenikov iz 14 evropskih držav, vendar med njimi ni bilo slovenskih. S tem bi slovenski raziskovalci ob primerljivih ali nižjih zneskih dobili priložnost, da sodelujejo v najambicioznejših projektih, z najboljšimi mednarodnimi raziskovalci in podjetji, na state-of-the-art tehnologiji in z možnostjo objav v najpomembnejših publikacijah. V Sloveniji pa s pogodbenimi obvezami poskrbeli, da bi se tako pridobljeno znanje prenašalo v domače okolje. Seveda pa bi morali poskrbeti tudi za to, da bi k nam prihajali ugledni akademiki in raziskovalci z vsega sveta.

6. Izobraževanje. Država bi kot izbirne programe v višje razrede osnovnih šol in srednje šole lahko uvedla programiranje, osnove podjetništva in poslovnih financ ter uvedla več tekmovanj, na katerih bi otroci tekmovali v programiranju in znanstvenih projektih. Večji poudarek bi država lahko dala izbirnim predmetom iz naravoslovja, tujim jezikom ter praktičnim projektom in s tem spodbujala otroke, ki jih to zanima, v inovativnost in podjetništvo. Več denarja bi lahko namenila računalniškim učilnicam in laboratorijem ter učiteljem, ki bi tovrstne projekte vodili. Zakaj sindikat šolstva ne zahteva česa podobnega, kar bi koristilo tudi otrokom in ne zgolj njihovim članom? Zakaj v svojih zahtevah niso nekoliko bolj inventivni, zakaj ne privoščijo dobrim učiteljem, da zablestijo in so dobro plačani in davkoplačevalcem, da šolstvu z veseljem namenijo več denarja ob nekoliko manj dolgočasnega nerganja o večnih krivicah? Razmislili bi lahko o bolj meritornem nagrajevanju učiteljev – plačilni sistem učiteljev je pod diktatom sindikatov popolnoma okorel, saj učitelje nagrajuje zgolj po stažu, namesto po uspešnosti in kakovosti. Država bi morala bolj natančno meriti uspešnost šol, znotraj šol pa uspešnost učiteljev – bolj uspešne šole bi dobile več denarja, bolj uspešni učitelji pa višje plače. Zadeve so dokaj enostavne, višje plače za učitelje delujejo, le lotiti se jih je treba in prenehati z demagogijo.

7. Ukinimo subvencije! Koristno je, če se država zaveda, da pri direktnem spodbujanju podjetništva ni uspešna. Direktne subvencije, ki jih ima slovenska politika tako rada, zlahka vodijo v korupcijo in politično nagrajevanje (ali kaznovanje), v najboljšem primeru pa pomenijo neučinkovito alokacijo kapitala, saj se lotevajo napačnih projektov in izrivajo zasebne naložbe. Kot največji uspeh slovenskih subvencij se običajno predstavlja Pipistrel, kar je po moje zgrešena teza, saj bi Pipistrel kapital zlahka dobil na trgu – edini rezultat subvencij je v resnici ta, de je gospod Boscarol ohranil 100 % lastništvo v Pipistrelu, kar je sicer čisto lepo, dvomim pa, da gre za prioriteto slovenskega razvoja. Tovrstne subvencije – tudi uspešne, kot v primeru Pipistrela – pa imajo lahko celo negativen učinek. Nihče namreč ne ve, kako bi se Pipistrel razvijal, če bi bil prisiljen sprejeti venutre capital; zelo možno je, da bi recimo ameriški solastniki uspešno lobirali za pridobitev manjkajočih certifikatov ali z dodatnim kapitalom poskrbeli za širitev Pipistrela (tudi) na trge, ki morda niso tako sexy, a imajo večji obseg kot dokaj skromna niša električnih letal. Veliko manj oziroma nič pa ni slišati o vseh desetinah (stotinah?) milijonov, ki so kot subvencije neuspešno poniknili kdo ve kje.

8. Ne, ohranimo subvencije! Ne, ne hecam se. Del denarja, ki je namenjen subvencijam, raje namenimo šolstvu in bazičnim raziskavam, na dolgi rok bo od tega denarja gotovo večja korist kot od kakršnihkoli subvencij, ki jih namenimo podjetjem. Kaj je pravzaprav narobe s subvencijami? Denar dobijo podjetja, ki bi jih morali pustiti propasti (Mura, Peko) ali podjetja, za katere gospod uradnik meni, da bodo uspešna (ker je to njegovo mnenje ali ker tam morda dela njegova gospa sestrična?). Oboje je jalovo početje. A kako namesto loserjev subvencionirati zmagovalce? O tem v naslednji točki.  

9. Namesto subvencij – Eurojackpot! Subvencije so lahko tudi pozitivne, če so pametno usmerjene in če nagrajujejo zmagovalce. Vzemimo raje 10 milijonov evrov in razpišimo 10 nagrad po milijon evrov: nekaj za največje industrijske panoge (npr. farmacija, avtomobili, medicina), nekaj za visoko tehnologijo (gedžeti in software), nekaj za vesolje in obrambne tehnologije, pa biotehnologijo, kemijo, fiziko in ostale znanosti, kar ostane, pa lahko po prosti presoji komisije – velja vse, od raketne znanosti do modernega baleta. V komisijo imenujmo uspešne podjetnike in vodilne profesorje, pomešajmo med njih tuje strokovnjake, podjetnike in investitorje, dodajmo kako zveneče ime in seveda napodimo ven politike. Želite, da Slovenija postane meka podjetnikov z vsega sveta? Potem namenite tekmovanjem 100 milijonov evrov, zagotavljam vam, da bodo k nam drli podjetniki, profesorji, študenti, bankirji, venture capitalisti in vsi ostali, ki bodo hoteli del pogače. Še bolje – 100 milijonov vzemite iz proračuna, 100 milijonov naj zagotovi EU, s potencialnimi 100 milijoni pa se zavežejo venture capital skladi, ki bi v zmagovalne projekte investirali – seveda ne obvezno, po lastni presoji. Kako bi vam bilo všeč, če bi na slovenskih univerzah gostovali vrhunski profesorji, če bi si kljuke naših podjetij podajali veliki investitorji, če bi nam o poslovnih praksah predavali vodilni iz Google-a ali Apple-a? Koliko novih investicij bi nam to prineslo? Koliko novih delovnih mest? Koliko denarja bi se prelilo v slovenski turizem, gostinstvo, nepremičnine? Saj vem, rekli boste, da to ni mogoče, naš človek raje posluša modre besede sivobradih ekonomistov in floskule wannabe revolucionarjev. Ampak jaz se ne strinjam in nisem edini – je pa za preskok vsekakor potrebno nekaj ambicij in poguma. Brez inovativnih, tveganih in odmevnih pristopov tudi inovacij ne bo. Lahko pa seveda vegetiramo naprej.

10. Prodajmo državna podjetja. Prodajmo. Vse. Takoj. Popolnoma nobenega razloga ni, da bi država obdržala lastniške deleže v podjetjih – niti enega uspešnega primera tovrstnega lastništva nimamo, zato pa toliko več zgodb o korupciji, dokapitalizacijah, odpuščanjih in prepiranjih za mesta v nadzornih svetih, ki so v resnici prepiranje za svetovalne pogodbe, nagrajevanje prijateljev in družinskih članov, sponzorstva, pajdaške posle in politično motivirano zaposlovanje. Ravno zato sem še toliko bolj zgrožen, ko vidim ankete, kjer ljudje še vedno množično nasprotujejo privatizaciji, celo prodaji NLB in NKBM. WTF? Dragi sindikati in drugi nasprotniki, naj vas potolažim, še malo in prodaje državnih podjetij ne bodo potrebne, saj boste prej vse uničili. Podjetij slovenska država žal ne zna – oziroma noče? – dobro upravljati. Zato ponovimo. Prodajmo. Vse. Takoj.

11. Ko že ukinjamo subvencije in prodajamo državne naložbe, lahko mimogrede ukinemo še ministrstvo za gospodarstvo. Dvomim, da bi kdo od nesubvencioniranih sploh opazil. Pa še predsednik vlade bi imel eno skrb manj z imenovanji.

12. Davčne olajšave. Precej bolj domiselne od subvencij so tudi davčne olajšave. Dva primera iz Združenega kraljestva: davčne olajšave za naložbe v startupe, primer je recimo Seed Enterprise Investment Scheme (SEIS), ki posameznikom, ki investirajo v startupe, nudi različne opcije, na primer znižanje dohodnine in odpravo davka na kapitalski dobiček, seveda pod določenimi pogoji. Ravno tako je na voljo Patent Box, ki podjetjem omogoča nižje davke na dobičke iz patentov, zgolj 10 % (s podobnim sistemom naj bi Irska nadomestila tim. »Double Irish«). Logika teh državnih ukrepov je precej jasna: SEIS zagotavlja kapital mladim podjetjem, Patent Box pa spodbuja inovativnost in zaščito komercialno zanimivih izumov.

13. Dohodnina. Seveda bi bili ukrepi iz prejšnje točke nesmiselni, če bomo ohranjali visoke dohodninske stopnje pri zelo nizkih davčnih osnovah, če ne bomo uvedli socialne kapice in vzpostavili osnovne predvidljivosti pri obdavčitvi posameznikov, podjetij in nepremičnin. Predvsem pa dokler ljudje ne bodo spoznali, da je trenutna ureditev, ki inovativnost in produktivnost kaznuje, pogubna za razvoj, gospodarsko rast in blaginjo vseh.

14. Trg dela. Mlada podjetja še toliko bolj potrebujejo prilagodljiv trg dela. V majhnem podjetju vsak novozaposleni igra izjemno pomembno vlogo – podjetju lahko prinese odločilno prednost, lahko pa ga, če se ga podjetje ne more znebiti, tudi hitro potopi. Trenutna dvojnost, kjer na eni strani obstajajo zelo rigidne oblike (zaposlitev za nedoločen čas), na drugi pa oblike dela, ki dejansko niso zaposlitev (s.p.), na dolgi rok ni dobra niti za podjetja niti za zaposlene.

15. Priseljenske vize. Primerna rešitev za Slovenijo bi bila tudi priseljenska viza, ki bi bila vezana na višino in/ali vrsto naložbe in bi privabljala kapital, izkušene podjetnike in visokokvalificirano delovno silo. Velika Britanija nudi različne opcije: Tier 1 podjetniška viza pride v poštev že ob investiciji 50 tisoč GBP. Viza čaka tudi posebno talentirane s področja naravoslovnih znanosti, družbenih ved, medicine, digitalnih tehnologij ali umetnosti (Exceptional Talent Tier 1). Obstaja tudi viza (Tier 1 Investor), kjer je dovolj pasivna naložba v višini vsaj 2 milijona GBP. Seveda govorimo za emigrante iz držav, ki niso članice EU. Pa drugje? V Singapurju dobite podjetniško vizo EntrePass že za 50 tisoč dolarjev, seveda pod nekaterimi pogoji (zagotovljeno financiranje, patenti ali sodelovanje na področju raziskav). Na Irskem dobijo tujci podjetniško vizo v zameno za podjetniško naložbo v višini vsaj 75 tisoč EUR, na Novi Zelandiji je Entrepreneur Work Visa na voljo za 100 tisoč NZD. In Čile? Tam boste, če boste izbrani v program Startup Chile, poleg vize dobili dobrih 33 tisoč USD za zagon svoje ideje. Podjetniške vize nudijo tudi Avstralija, Kanada in ZDA.

16. Zagonski kapital. Francija v okviru programa La French Tech nudi 25 tisoč evrov zagonskega kapitala za poslovne ideje emigrantov. Osebno nad idejo nisem navudšen, je pa ena od možnosti, dokler so zneski majhni, postopek pa enostaven in pregleden.

17. Umik države. Še posebno v Sloveniji bi bilo pogosto najpomembneje, da se država umakne in ni v napoto. Zagotovi naj enostavno ustanavljanje in poslovanje podjetij ter zmanjša število in obseg birokratskih postopkov, ki še posebaj mala podjetja dušijo in onemogočajo razvoj v začetnih fazah, ko se mora podjetnik namesto s poslom ukvarjati s tem, da številnim birokratom boža njihov ego.

18. Infrastruktura. Rabili bi bolj učinkovito Infrastrukturo, ki bi povezovala univerzo, inštitute, raziskovalce in podjetnike – prostor za izobraževanja in izmenjavo mnenj, coworking, organizacija tekmovanj za študente (najboljši poslovni načrti, tehnologije, izdelki). Mala podjetja se dokaj uspešno povezujejo med sabo; Tehnološki park Ljubljana deluje nekoliko okorno, za kar nekaj podjetij, ki v njem delujejo, ni čisto jasno, po kakšnem ključu so izbrana, kljub temu pa izpolnjuje marsikakšno nalogo, ki je namenjena tovrstnim pospeševalnikom. Nekoliko bližje želenemu se zdita Hekovnik in Silicon Gardens, ki združujeta značilnosti inkubatorjev, mentorstva in izobraževanja, slednji pa deluje tudi kot sklad seed kapitala, ki vključuje svetovno znane VC investitorje, kot sta Brad Feld in Fred Wilson. Lep pregled slovenskega startup vesolja je na voljo tule.

19. Gospod Uspešni ali Gospa Uspešna. Zanašanje samo na državo ali lokalne oblasti je seveda jalovo početje, Sloveniji krvavo manjka uspešen podjetnik, ki bi podjetje prodal in del premoženja namenil spodbujanju novih podjetniških zgodb. Nekatera mesta so sčasoma pridelala večjo podjetniško skupnost skoraj v celoti po zaslugi posameznika, na primer Boulder v Coloradu (kjer veliko prispeva zgoraj omenjeni Brad Feld) ali Downtown Project v centru Las Vegasa, ki ga revitalizira Tony Hsieh, soustanovitelj podjetja Zappos. Podoben primer je bil župan Bloomberg v New Yorku, ki je na podlagi bogatih podjetniških izkušenj pomagal startupom s področja digitalnih tehnologij in založništva, na primer s projektom We Are Made in New York. V Sloveniji na takega junaka žal še čakamo.

20. Povezovanje. Manjka več povezovanja startupov z večjimi in bolj zrelimi podjetji, na način, da izmenjava prinese koristi obojim. Manjša podjetja bi pridobivala znanje, izkušnje, kapital in kupce za svoje izdelke in storitve, večja podjetja pa nove tehnologije, ki jih mala podjetja težje uspešno tržijo. Med podjetji se pretakajo zaposleni, ki prenašajo znanje in izkušnje. Večja podjetja kupijo manjša, s tem zagotovijo izhod podjetnikom, da ti lahko investirajo v nove projekte.

21. One-stop shop. Če bi zgodbo o inovativnosti in podjetništvu malo razvili, bi potrebovali pisarnico, ki bi bila one-stop točka za tuje podjetnike in investitorje, ki bi skrbela za urejanje formalnosti, selitev družin, navezovanje stikov z lokalnim okoljem, sodelovanje z mednarodnimi šolami in vsem drugim, kar je pomembno, da tuj podjetnik začne čim prej delati in čim manj časa izgubi z nepotrebnim balastom.

22. Stimulacije za sklade. Država in lokalne skupnosti bi lahko stimulirale sklade, ki bi vlagali v startupe in v katerih bi kapital združevala večja podjetja, VC, uspešni podjetniki in banke, država pa bi lahko dodala skupno infrastrukturo, kjer bi prihajalo do izmenjave izkušenj, tehnologij, mentorstva, itd. Tak sklad bi lahko bil deležen olajšav, namenjen pa bi bil v prodorna mlada podjetja in tehnologije.

23. Cegli in beton. Država bi v centru Ljubljane lahko izpraznila kakšno uradniško gnezdo, ki bi ga namenila novim podjetjem. Država in MOL bi lahko v kakšni od številnih gradbenih lukenj postavila tehnološki center in pospeševalnik s spremljajočo infrastrukturo, ali pa revitalizirala razsulo v Stožicah – čakanje na čudež se verjetno ne bo obrestovalo. (vse to seveda samo ob pogoju, da je izpolnjenih kup drugih točk – drugače bodo cegli ostali cegli, beton pa beton)

24. Reciklaža. Država in lokalna okolja morajo bolje poskrbeti za izobraževanje in preusmerjanje delavcev podjetij v stečaju nehati z ohranjanjem podjetij kot sta Mura ali Peko. So pa tudi podjetja v težki situaciji lahko navdih za uspešen zagon startupov, tak primer je Startup Sauna, ki je v veliki meri črpala talente in tehnologijo podjetja Nokia, ko se je ta v nekem trenutku iz agilnega velikana začela spreminjati v dinozavra. Verjetno tudi v Muri ali Peku obstaja znanje in tehnologija, v najslabšem primeru vsaj infrastruktura, ki bi jo lahko uporabili za revitalizacijo – vztrajanje na megalomanskih industrijskih manufakturah pač ni recept za uspeh v 21. stoletju. Ena taka zgodba se je v zadnjem času pojavila po stečaju pohištvenega podjetja TOM. Čestitam.

25. Mediji. Tudi mediji bi lahko pripomogli k nekoliko pozitivnejši klimi. Predvsem bi bilo dobro, če bi začeli razlikovati med tajkunskimi zgodbami, ki s podjetništvom in kapitalizmom nimajo nobene zveze in podjetniškimi projekti, ki prinašajo gospodarsko rast in dobro plačana delovna mesta. Trg s TV oglasi v Sloveniji strmo pada, okrog 7 % samo letos – naredite kaj, da bo Slovenija uspešnejša, da bodo ljudje bogatejši, da bodo podjetja kupovala več oglasov in ne nasedajte vedno znova demagogiji zagovornikov visokih davkov in nasprotnikov naložb. Od tovrstnih ukrepov še nobena država ni obogatela in Slovenija prav gotovo ne bo prva.

26. Tuji zgledi. Ne obstaja samo Silicon Valley. Poglejmo tudi, kako je nastal Kendall Square v Bostonu, kaj se dogaja s startupi v New Yorku, Berlinu, Izraelu in Stockholmu, kako raste londonski TechCity, kaj počnejo Rusi v Skolkovo ali kako se je iz zakotnega jeklarskega mesta revitaliziral Pitsburgh. Učimo se na uspešnih primerih iz tujine in se izognimo njihovim napakam. Poglejmo, kakšne so naše primerjalne prednosti in delajmo na njih: na Škotskem je precej startupov s področja tehnologije črpanja nafte, na Novi Zelandiji so povezani s kmetijstvom, v Izraelu so vodilni v vojaški tehnologiji. Katera področja lahko izberemo mi?

27. [tvoja ideja?]

28. [tvoja ideja?]

29. [tvoja ideja?]

Ja, dobro smo zabredli. In ne, ne bo lahko. Ampak prej kot se lotimo dela, prej bomo naredili kaj pametnega. Prav nobenega razloga ni, da Slovenija ne bi bila uspešna in bogata država. Seveda pa bomo morali zavihati rokave in nakravžljati možgane. Imaš kak predlog? Napiši ga v komentar (max 5 stavkov) in če se mi bo zdel dober, ga z veseljem dodam, z navedbo avtorja seveda. Koliko točk lahko naberemo? 30? 50? 100? Tri, štiri, zdaj!

Avtor: Luka Valas, pravnik, ki je svojo dušo že zdavnaj prodal tujim korporacijam. Liberalec, občasni smartass. Ne grize. Na Twitterju ga najdete pod @luka_vee. 

Dopisovanje #DinoLuka:

Vseeno mi je, če imamo državno ali zasebno zdravstvo ali šolstvo, da je le dobro. (10. del)

Mrličem pa ja ne bomo dajali kaditi, mar ne? #DinoLuka (9. del)

Program ZL je zmes prepisanih puhlic in naivnega dušebrižništva – #DinoLuka08 (8. del)

A res samo enakopravnost izhodiščnih pozicij posameznika, Luka? (7. del)

Ubogi Piketty, v Sloveniji bi še on obveljal za neoliberalca! (6. del)

Sredina je praznina in ni svobode brez enakosti (5. del)

Problem Solidarnosti niso predčasne volitve, njihov problem so volitve (4. del)