Kakšen je vaš biznis plan?

Bombice (foto: NB)

To je običajno prvi stavek, s katerim te pozdravijo poslovneži, ko jim predstavljaš projekt ali razlagaš idejo, ki jo razvijaš. Kakšen je vaš biznis plan? Sama sem ga v zadnjih letih, kar z ekipo ustvarjamo Metino listo, slišala vsaj 100-krat.

Vprašanje je povsem na mestu, odgovor pa morda ne vedno tako preprost. Vsaj ne, ko govorimo o medijih. Eno je namreč prodajati avtomobile, kisle kumarice, štručke, pralne praške ali mazila za zdravljenje glivic, nekaj drugega pa družbeno odgovorne projekte, ali, bog ne daj, aktivno državljanstvo. Vse to, kar si predstavljamo, no, vsaj jaz, pod pojmom sodoben medij. Tak, ki izobražuje, širi obzorja, skrbi za spoštljiv javni diskurz, za mnenja sprašuje ljudi, ki imajo kaj povedati … Še posebno težko je v krizi prodajati stvari, ki jih ljudje prelagajo na kasnejši čas. Hrani denimo težko rečeš, lej, za nekaj časa ne, ampak marca se pa spet naročim na polbelo štruco.

Bombice (foto: NB)
Bombice (foto: NB)

Ko sem bila še zelo zelo mlada, beri v prvih razredih osnovne šole, se spomnim, da sem sošolcem “prodajala” nalepke. Brezvezne, ene 10×10 cm velike nalepke, na katerih ni bilo v bistvu nič, samo neke rjave črte na beli podlagi. A v časih trdega socializma so bile nalepke nekaj vau in ja, tudi to se je prodajalo. Ne spomnim se točno, kaj sem v zameno želela, verjetno kakšne frnikule. Potem sem se lotila boljšega biznisa. Prodajala sem bombice za penkalo. V Jugoslaviji smo imeli vse, kot se rado reče, ampak bombic ne vedno. Tudi ne vem, kako sem se lotila tega veriženja, a bombice sem prodajala v zameno za denar, s katerim sem si potem kupovala samolepilne sličice Čebelica Maja, Bambi, Sarah Kay, Sandokan, Tarzan. Štampa Dolnji Milanovac. Takšen je bil moj biznis plan. Bombice za keš, keš za sličice.

V Jugi se je res prodajalo vse živo, samo medijev ne. Mediji niso bili na trgu, ampak trdno v rokah partije. Kakšen je bil biznis plan? Pranje možganov in prepričevanje v “naš” prav. Odklon je bil sankcioniran. Politiki so trobili v en glas. Danes je drugače. Mediji so na trgu, politiki pa trobijo na vse strani, levo, desno in vmesno. Tudi medij ima dandanes lahko prav vsak, za to niti ne potrebuješ veliko denarja ali kakršnakoli dovoljenja od posvečenih glav. Če se kolikor toliko znajdeš na spletu in poznaš delovanje družbenih omrežij, pa lahko ob zanimivi vsebini razmeroma hitro dosežeš tudi spodobne številke branosti, poslušanosti ali gledanosti. Nemalokrat celo povsem primerljive s t.i. tradicionalnimi mediji. No, pa še nekaj je drugače, če se politiki včasih niso nič pritoževali nad mediji, ker so ti tako ali tako večinoma pisali po njihovem nareku, jih je danes vse polno, ki se non-stop pritožujejo nad kakovostjo slovenskega žurnalizma. Ker ne pišejo po njihovem nareku ali tako, kot se njim zdi prav? Ne vem, ampak čutiti je strahovito razočaranje. Nekateri politiki imajo celo drzne ideje, kaj vse in kako bi morali mediji delati drugače.

Ko se politiki pritožujejo nad mediji, s tem še največ povejo o sebi. Cilj ni iskrena želja po boljših in kakovostnejših medijih, t.i. biznis plan je podrejanje medijev. Recept za tovrstno pisanje in kritikantstvo je razmeroma preprost: udrihanje čez t.i. dominantne medije že v štartu prinaša goro aplavza, če se zraven lahko nekako vplete še Kučana in Murgle, kar sploh ni težko, je uspeh zagotovljen. Vezno tkivo tovrstnih zapisov predstavljajo posmeh, zmerjanje z aparatčiki, žaljenje, osebnostne disreditacije in na koncu še obvezen šamar čez FDV. “Stari, dobr si jim povedu.” Povedal pa zares nisi nič. Res je še ogromno prostora za izboljšave, tako kot je še ogrooomno prostora za boljše delovanje denimo sodstva, zdravstvenega in izobraževalnega sistema, da o politiki, ki nam servira volitve na vsakih nekaj mesecev, niti ne govorim. Svetih krav ni. Ampak mediji so priročna in lahka tarča.

Zanimivo je namreč, da se večinoma eni in isti politiki, ko bentijo čez medije, domala brez izjeme pritožujejo takrat in ravno nad tistimi mediji in novinarji, ki razkrijejo ali poročajo o stvareh, ki njim, njihovim strankam ali ideologijam, ki jim sledijo, ne gredo v kontekst. Po domače, ne poročajo tako, kot bi morali. Vse skupaj je verjetno posledica odraščanja v državi, kjer je bilo večji del normalno, da so mediji poročali, kot so morali.

Kakovosten medij ali novinar ni tisti, ki piše tako, kot mi mislimo, da je edino prav in zveličavno, ampak tisti, ki mu je jasno, da svet ni črno-bel, tisti, ki se zaveda svoje izobraževalne vloge, tisti, ki pomaga širiti obzorja, tisti, ki za mnenja sprašuje ljudi, ki imajo kaj povedati, tisti, ki odpira tudi takšne teme, ki niso popularne in tisti, ki kritično piše o vseh, levih, desnih in vmesnih. In za to potrebuje denar. Pa smo spet pri biznis planu. Tu pa se lahko znova vprašamo, kako prodati kakovosten in družbeno odgovoren medij, da boste zanj vsak mesec odšteli vsaj toliko, kot vas stane litrski kozarec ajvarja.

 

Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu. 

 

Zapisi Nataše Briški:

Internet Davide spreminja v nove Goljate

Idealna enajsterica prvenstva 2014

O joškah in pimpekih

Pred uporabo natančno preberi navodila

Če se lahko izgubim, obstaja velika verjetnost, da se izgubila tudi bom.

Pa kaj ti sploh delaš

Politična kampanja za leto 2014

Riba smrdi pri glavi

Kdo je nor?

Preveč dobrega ali kako razumeti ne, hvala

 

Značke
,
Več od Metina lista

Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič

Avtor: Bor Pungerčič, za svoj opis je vprašal kolega pri sosednji mizi. Dobil...
Beri dalje

3 komentarji

  • Ja, za začetek lahko postaviš ceno. Za ajvar tudi ne bo nihče plačal, če ga bodo talali zastonj. Je to res tako bogokletno? Kot da bi cena opredmetila transcendentno vrednost informacije. Seveda jo ne, je le sredstvo za pokrivanje trenutnih in bodočih stroškov rastočega in razvijajočega se medija.

    In prav nič ne bi bilo narobe, če bi se zametki novih medijev povezali v skupen plačniški sistem, nekakšen boljši Piano, pri čemer bi se delitev mesečne naročnine izvedla po formuli branost x obseg članka x raziskovalna zahtevnost teme. Pri čemer bi se po želji prav lahko šli tudi določeno stopnjo medsebojne solidarnosti (predvsem do novih članov), kot tudi do bralcev (študentje, brezposelni).

    S kritiko medijev je pa tako: dokler jih večina ni sposobna, ali pa si ne upa, postavljati osnovnih novinarskih vprašanj (kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj in zakaj ne, čemu) in se izogibati osnovnim logičnim napakam, je kritika najbrž kar upravičena.

  • Kakšna pa je kaj branost tega kvalitetnega medija, če ni skrivnost? Nizko število polemičnih komentarjev me čudi…

Komentiranje je zaprto.