Kdo bi si pred slabim letom dni, ko je najavil svojo kandidaturo, mislil, da bomo danes tu, kjer smo. Donald Trump, ah, prav boli, ko to pišem, ampak ja, dokazano največji lažnivec med predsedniškimi kandidati, tisti, ki kampanjo gradi na “rasizmu, seksizmu in ksenofobiji”, kot je njegove čakre odlično povzela Elizabeth Warren, bo očitno nominiranec ene od dveh največjih političnih strank v ZDA. In odprte konvencije, kot kaže, ne bo 🙁 .
V Indiani, kjer je Ted Cruz upal, da Trumpu odščipne dovolj delegatov in izsili odprto konvencijo, je teksaški senator znova grdo izgubil, od vsega hudega pa (končno) izobesil belo zastavo. Abraham Lincoln se verjetno obrača v grobu.
Tradicionalna orodja in metrike bo treba posodobiti. V desetih mesecih se je od politično popolnoma nepopisanega lista in v posmeh vsem pravilom igre, ki so v kampanjah veljala doslej, Trump prelevil v liderja republikanske stranke.
Saj ni, da bi jokali za čajankarskim Cruzom. Imel je res požvinjeno agendo in se v političnem spektru umešča tako zelo na skrajno desno, da bi ga na zemljevidu Slovenije narisali verjetno tam nekje na robu kljuna, pa še jezik bi bilo treba fino ven iztegniti.
https://www.youtube.com/watch?v=nd-jx_S-fsQ
Jasno, če spet ne bo kakšnega čudeža, se bo res treba navaditi na nominiranca Trumpa. Ta trenutek sicer še nima 1237 delegatov v svoji malhi, kolikor jih rabi za nominacijo, zato ga tudi naslavljajo z “najverjetnejši nominiranec” (op. “presumtive nominee”), ampak glede na to, da sta odstopila tako Cruz kot Kasich, bo po 7. juniju, ko so na sporedu še zadnje predvolitve, imel vsega več kot dovolj.
Priznam, da me malo zabava stiska republikancev, ker je Trump res en sam OMB, po drugi strani pa, kar vidim, ni smešno, ko pomislim, da gre za volitve predsednika verjetno najmočnejše države na svetu. Če si boste privoščili njegov govor, bodite pozorni na ozadje 🙂 , zadnje čase opažam, da ima redno takšno postavitev, predvidevam, da zato, ker ima trenutno zelo slabe ratinge med ženskami, te pa so dandanes zelo pomemben del elektorata in nekako je treba najti pot do njih še pred novembrskimi volitvami. Spretno 🙂 .
NE, NE, NE, HILLARY, NI ŠE KONEC
Pravi Sanders. No, pri demokratih je vsekakor zanimivo spremljati, kako bodo Sandersovi nadaljevali s kampanjo, ker jih lahko reši le še čudež. Kljub lepi zmagi v Indiani, so zaostanek za HRC zmanjšali za 6 delegatov. Nič, kljub temu, da vas utegnejo prepričevali drugače. Mimogrede, ker veliko govorimo o delegatih, PolitiFact ima kratek in jasen zapis o tem, kdo so delegati, če vas zanimajo podrobneje.
Sanders torej maršira dalje, veliko se govori, da vztraja tudi zato, da bi imel konkreten vpliv na oblikovanje strankarske platforme. To so sicer precej dolgočasni dokumenti na par desetih straneh, na katerih stranki zapišeta, kdo sta, v kaj verjameta in kaj bi radi naredili. V glavnem veliko splošnic, ki jih nihče ne bere. TU je recimo demokratska platforma iz leta 2012, TU pa republikanska, če bi denimo želeli primerjati, kaj je zapisano, kaj delajo in kaj je bilo narejenega.
KAKO SE JE LAHKO ZGODIL EN TRUMP
Veliko sem razmišljala o tem, kaj je v tem ciklusu tako zelo posebnega, da se je lahko zgodil en Trump. Ker logične razlage za to ni. Tako, kot se, če si lahko sposodim čisto svež primer iz angleške Premier League, težko razloži, da je en Leicester City angleški nogometni prvak. Klub z manj denarja od glavnih frajerjev, z na papirju slabšimi igralci, v ligi nikoli boljši kot osmi, lansko sezono so bili tik pred izpadom, verjetnost, da osvojijo naslov prvaka pa 5000:1 pred novo sezono. Ampak vsakih nekaj desetletij se očitno zgodi nekaj takšnega. Tudi v ameriški predsedniški kampanji. OK, Trump še ni v Beli hiši, ampak že to, da bo nominiran, je precej precej neverjetno.
Večkrat sem že pisala, da so bili mediji nadpovprečno odličen sparing partner pri Trumpovem vzponu in da je republikanska stranka malo pozno (konec februarja) spoznala, kako je vrag vzel šalo. Kar so delali v marcu in aprilu, sem predvidevala, da bodo že konec lanskega leta. Pa niso in zdaj jih je lepo gledati, kako s stisnjenimi zobmi vase tlačijo ta golaž. V marcu je Trumpu že malo slabše kazalo, odprta konvencija je bila realna možnost, potem pa naenkrat vzpon v aprilu. Bi rekla, da se je tudi volivcem in volivkam malo uprlo vse skupaj, ko so gledali 101 poskus strankarske elite, kako zatreti Trumpa.
Torej, zakaj naenkrat en Trump? Odličen nastopač je, naraven talent, in s tem je v kampanjah 3/4 dela že opravljenega. Tega, da naj bi vsi skupaj podcenjevali, kako zelo jezni so letos volivci in volivke, predvsem srednji razred, tega pa jaz ne kupim. Vsaj ne v tolikšni meri, kot se skuša predstaviti. Volivci in volivke so vedno jezni in razočarani nad politično elito. Vedno. In vsi, ki kandidirajo, se zato praviloma predstavljajo kot outsiderji. Tudi HRC npr., čeprav to še zdaleč ni, pa govori naokoli, da je outsajderka, ker je ženska, teh pa v ameriški politiki ni veliko. Kar je res, ampak outsajderka pa vseeno ni. Ali pa Sanders, v kongresu že četrt stoletja pa outsajder?! Japajade.
Trump je pa res izven vseh proporcev. Zakaj se je lahko zgodil? Nekaj idej 🙂 . Ker (1) tradicionalni mediji niso več takšen faktor, kot so bili nekoč. Uvodniki, v katerih so nekoč pomembni časopisi podprli tega ali onega kandidata, so včasih res šteli, danes pa nič več. Trumpa so skoraj vsi po vrsti treširali, a brez učinka. Poleg tega je tudi igralcev (beri medijev) na terenu mnogo več kot včasih, kandidatom pa so dodatno na voljo družbena omrežja, preko katerih zlahka dosežejo zainteresirano občinstvo. Samo za občutek, dnevna naklada New York Timesa je slaba 2 milijona, Trumpu na Twitterju sledi skoraj 8 milijonov ljudi (op. podatek na dan objave).
En Trump je danes možen tudi zato, ker (2) po reformi predvolitev konec 60-ih in v začetku 70-ih let moč izgubljata obe največji politični stranki v ZDA. Če se je v zakajenih sobanah in manjšem krogu izbranih včasih odločalo, kdo bo nominiran, je s predvolitvami danes vse drugače. Varovalke, ki jih imata strankarski eliti nameščene za primer, da se volivci in volivke ne bi “prav” odločili, komaj še držijo ali pa sploh ne več (op. superdelegati, možnost odprte konvencije, spreminjanje pravil tik pred zdajci …). Soliranje je bolj pravilo kot izjema. (3) Poleg tega je zaradi spleta močno olajšano zbiranje denarja za kampanjo, zato si kandidati oz. kandidatke lahko privoščijo več svobode kot bi si jo sicer. Brez tega denimo pri demokratih Sandersa sploh ne bi bilo. Ali pa Obame pred osmimi leti.
CLINTON VS TRUMP
Če ne bo čudežev, bosta na julijskih konvencijah torej nominirana Donald Trump in Hillary Clinton. Velika večina anket ta trenutek kaže na gladko zmago HRC. (1) Podpira jo bolj raznovrstno občinstvo, ker je takšen tudi elektorat, naj bi bila to velika prednost, (2) demokrati so za razliko od republikancev z izbiro precej zadovoljni in (3) Trump je, sodeč po večini raziskav, bolj nepriljubljen kot ona. Ampak. Vedno je en ampak 🙂 .
Nisem povsem prepričana v to, da bo šlo gladko, sploh pa ne po vsem tem, kar smo videli v zadnjih desetih mesecih.
Da niti ne pišem, kako je naravna tendenca ameriških volivcev in volivk, da po osmih letih ene stranke v Beli hiši radi vidijo spremembe. Torej bi Obami moral slediti republikanec. Edino, kar bi upala reči, je, da bo kampanja divja in umazana. Kakršne so tako ali tako vse. Trump je svetovni trol in buli, ampak tudi Clinton ni od muh, predvsem pa nima nobenih zadržkov igrati umazano igro. Kar je v tej situaciji velik plus.
Republikancev res ni malo, ki te dni jokajo na ves glas. Ampak pozor, to je varka Jožica. Republikanci (beri desničarji) so za razliko od demokratov (beri levičarjev, pogojno rečeno) vojaška sorta političnih živali. Na koncu se ponavadi vedno postavijo v vrsto, nič se ne pritožujejo in nič ne dvomijo, za razliko od levičarjev, ki se znajo sredi bitke preizpraševati v neskončnost “pa zakaj je treba ravno zdaj skakati, pa zakaj tukaj, pa zakaj jaz, pa zakaj …”. Republikanci kvečjemu vprašajo, kako visoko želite, da skočim? Kaj pa vem, morda presenetijo in bodo tudi na splošnih volitvah res raztreščena vojska kot zdaj, ampak verjetno jih še bolj kot #NeverTrump zanima #NeverClinton. To je res globoka bolečina, vleče se od lekcij, ki jim jih je dajal Bill Clinton sredi devetdesetih dalje.
Letošnji predsedniški ciklus je izven vseh okvirov poznanega in popolnoma nepredvidljiv. Popolnoma. Prvič sploh bo na volilnem lističu ženska, kar sploh ni zanemarljivo, ker bo med drugim in dodatno že po defaultu soočena s 1001 blesarijo tipa, ali ženske to in ono zmorejo. Njenemu tekmecu se s tem ne bo treba ukvarjati. In prvič sploh v moderni zgodovini ameriških predsedniških volitev bo v igri tako zelo outsajderski kandidat, kot je tokrat to Trump. Ne me še spraševati, kakšne bodo ZDA pod njegovim vodstvom, če zmaga na novembrskih volitvah, ker je vse en velik ?. Politike si tako zelo sproti izmišljuje, da sem zaenkrat pozorna le na izgovorjavo držav.
Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
AMERIŠKE VOLITVE 2016 NA METINI LISTI:
– HRC: “Želimo si Ameriko v poslu prihodnosti.” Trump: “Če bi bila HRC moški, bi dobila kvečjemu kakšnih 5 % glasov.” (komentar predvolitev in možnost odprte konvencije)
– Predvolitve v New Yorku – če ti uspe tu, lahko uspeš kjerkoli (komentar po predvolitvah v NY, Sandersov momentum in Trumpovo izgubljanje delegatov)
– Ko postanem predsednik oz. predsednica, bom … (komentar po demokratski debati v Brooklynu)
– Bo Wisconsin Trumpov Stalingrad? (o puščanju Trumpovega balona in odprti kuhni na odprti konvenciji)
– Marčevske ide – kdo so zmagovalci in poraženci boja za Belo hišo (komentar po drugem super torku, spreminjanje pravil in contested konvencija)
– Boj za Belo hišo – bil je torek, super pa kakor za koga (komentar po Super torku in razlaga contested konvencije)
– Populisti ne želijo vladati, oni bi bili radi vladani (komentar republikanskih zborovanj v Nevadi)
– Ušiv lažnivec si, ni čudno, da te nihče ne podpira (po devetem soočenju republikanskih kandidatov)
– Draga Hillary, nisi še v Beli hiši (po februarski demokratski debati v Wisconsinu)
– Volitve v Iowi so za nami, kako resno gre jemati rezultate in kaj sledi (februar 2016)
– Če želite biti na tekočem z ameriško predsedniško kampanjo 2016, to so spletke, ki jim je treba slediti (januar 2016)
– Četrta republikanska predsedniška debata (kratek povzetek)
– Na volitvah zmagujejo najbogatejši (o vlogi denarja na ameriških volitvah)
– Dobrodošli v Ameriki, kmalu tudi pri nas! (o čudakih na volitvah)
– Zakaj Donald Trump ne bo zmagal na ameriških volitvah 2016 (o razlogih, zakaj so Trumpove možnosti za Belo hišo majhne)
– The Daddy of ‘em All (o gneči na republikanski strani in prvih soočenjih)
Opomba 1: Republikanska konvencija bo od 18.-21. julija 2016 v Clevelandu (Ohio), demokratska pa od 25.-28. julija v Philadelphiji (Pennsylvania).
Opomba 2: Ameriške predsedniške volitve bodo v torek, 8. novembra 2016.
Opomba 3: Drugi mandat predsednika Baracka Obame se bo uradno zaključil 20. januarja 2017.
Opomba 4: Pregled televizijskih soočenj, republikanci in demokrati.
Opomba 5: Natančen razpored predvolitev in seznam prijavljenih kandidatov.