Ali lahko Sanders še …? Ne, razen, če …

Najprej beseda dve o kralju kampanje 2016. Utapljam se v neumnostih, ki jih, ne mesečno ali tedensko, ampak dnevno trosi Donald Trump. Kaj šele bo :). Če ameriško volilno kampanjo ignorirate ali pa ste morda spregledali, zadnja v nizu bohnampomagej Trumpovih trditev je, da v Kaliforniji ni nobene suše. Prav tam, kjer zadnja leta sistematično beležijo sušo zaskrbljujočih razsežnosti, pride Trump pred skupino kmetov in jim reče: “Lažejo vam, počakajte, da zmagam in uredili bomo to.” Temu se reče nominiranec republikanske stranke leta 2016.

Te dni je namreč Trump, ki je že nekaj časa brez tekmecev, osvojil dovolj delegatov za nominacijo na julijski konvenciji. Kar pomeni, da odprte konvencije ne bo. Naj je ne bi bilo, razen, če se vmes kdo kaj ne spunta, kar je vedno možno, pri republikancih sicer manj, ker so jim hierarhične strukture pisane na kožo. Ko je zmagovalec enkrat znan, ne glede na to, kako odvraten se jim zdi, stopijo vkup in korakajo skupaj.

Večji kaos je zdaj videti pri demokratih. Sanders in HRC uprizarjata malo dramico. Poglejmo najprej nekaj številk, za lažjo predstavo, o čem se pogovarjamo. 14. junija se bodo pri demokratih končale predvolitve, 7. junija sledi še zadnji večji paket glasovanj (razdelili bodo 808 delegatov), stanje pa je takšno:

• DELEGATI: HRC 1769, Sanders 1499. HRC jih ima 270 več.
• SUPERDELEGATI: HRC 541, Sanders 43.
• SKUPAJ: HRC 2310, Sanders 1542. Za nominacijo jih kandidat oz. kandidatka potrebujeta 2383. HRC jih potrebuje še 73, Sanders 841. (vir: AP Tracker)
• ZMAGE V ZVEZNIH DRŽAVAH IN TERITORIJIH: HRC 27, Sanders 21.
• SKUPNO ŠTEVILO GLASOV: HRC 12.989.134, Sanders 9.957.889. Za HRC je glasovalo več kot 3 milijone volivcev in volivk več kot za Sandersa. (vir: RealClearPolitics)

Na teh straneh sem pogosto pisala o tem, kako deluje delegatski sistem na ameriških predvolitvah. Kdorkoli si je zanj vzel vsaj minutko, ve, da je konec. OK, it ain’t over till the fat lady sings … 🙂

HRC bo imela tudi zaradi proporcionalne razdelitve na koncu (14. junija) več t.i. “pledge” delegatov od Sandersa, najverjetneje sicer ne magičnih 2383 t.i., bližje se zdi okoli 2300, ampak jo bodo čez ciljno črto pripeljali superdelegati. Ki se od začetka, kljub Sandersovim momentumih, niso premaknili niti za milimeter. Težko je verjeti, da bi se zdaj, sploh na podlagi zgornjih podatkov, čeprav Berniejevi še kar upajo. Ampak je bilo skorajda popolnoma enako pred osmimi leti, le da je bila HRC takrat Bernie.

Sandersove kamikaze lahko reši le (A) čudež, (B) zdravstvene težave HRC ali (C) obtožba HRC s strani FBI v zvezi z ravnanjem s službeno elektronsko pošto.

Prvo je vedno možno, čeprav se redko zgodi, drugo se zdi pod kontrolo, tretje pa, če sodim na podlagi nedavnega poročila ameriškega MZZ o aferi, ni prav zelo verjetno. Ja, nepravilnosti so bile, ugotavljajo, in ne, kaznivega dejanja niso zaznali. Celotno poročilo lahko berete na TEJ povezavi (83 strani).

To nikakor ne pomeni, da je težav v zvezi s tem škandalom za Hillary Clinton konec, nasprotno, potem, ko bo sledilo še poročilo FBI in drugi uradni zapisi, četudi najverjetneje benigni (če ne bodo, je itak konec njene kampanje), se bo to vleklo skozi celotno kampanjo. Ne glede na to, ali jo obtožijo ali ne, nepravilnosti so bile, s tem pa se poglablja podoba HRC kot podoba političarke, ki ves čas nekaj skriva in muti. V kampanji takšno darilo vsak normalen tekmec ali tekmica izkoristi. In Trump jo bo zaradi tega nabijal do onemoglosti.

ANKETE NA NACIONALNI RAVNI BI LAHKO NA PREDVOLITVAH TUDI PREPOVEDALI

Zdaj pa beseda dve o anketah. Z vsakim ciklusom jih je več in z vsakim ciklusom so bolj zavajajoče. V volilnem sistemu, kakršnega imajo ZDA, še posebno na predvolitvah, nacionalne ankete povejo zelo zelo malo. Volivce in volivke v Oregonu eno figo briga, koga bi imeli raje za predsednika volivci in volivke na, recimo, Floridi. In obratno.

Je pa res, da so nacionalne ankete seksi, ker so seksi, jih radi klikamo, ker jih radi klikamo, nas mediji z njimi pitajo dan in noč. Fair enough.

Da ne boste mislili, da govorim na pamet, pri NYT so analizirali točnost nacionalnih anket od leta 1980 dalje in ugotovili, da postanejo bolj povedne enkrat PO nacionalnih konvencijah. Z drugimi besedami, resno jih lahko začnemo jemati tam enkrat od avgusta dalje. Ta trenutek pa so v povprečju zgrešene za kakšnih 9 odstotnih točk.

Nazaj k Sandersu. Še manj povejo ankete, s katerimi testirajo hipotetične boje. Ene takšnih so tiste, ki Sandersu v boju proti Trumpu napovedujejo mnogo boljše možnosti za zmago kot HRC proti Trumpu. Resnici na ljubo tega, kako bi se (ali morda celo se bo) Sanders obnesel, ta trenutek sploh ne vemo. Ker se skozi kampanjo z njim nihče ni resno ukvarjal, nihče ga ni resno napadal, nič hudega se mu ni zgodilo, kar se je vsem ostalim in kar je vsem ostalim zniževalo cifre priljubljenosti. Zato je vrednost teh anket približno takšna, kot je vrednost ankete, s katero so pred časom veselo opletali predvsem nekateri levi mediji in je pokazala, da imajo vprašani, pazi zdaj, boljše mnenje o ušeh, ja, uši pa to, kot o Trumpu. Ha-ha. Je pa njujorški milijarder menda bolj priljubljen od hemeroidov in ščurkov. Smešno ful.

Da bi lahko razumeli vzpon enega Trumpa, zelo priporočam ogled filma Look who’s back. Briljanten opis stanja stvari v medijih in družbi danes ter morebiti tudi napoved dogajanja v prihodnjih mesecih. Das Internetz!

LAHKO NEODVISNI KANDIDAT ALI KANDIDAT TRETJE STRANKE UŠPIČI ENEGA NADERJA ALI PEROTA?

Ker se o tem zadnje čase veliko govori, odgovor je: zelo težko, je pa možno. Naj spomnim, Ralph Nader je tisti kandidat, levičar in progresivec, ki je na volitvah 2000 (kot kandidat Zelenih) demokratu Alu Gore-u odvzel ravno dovolj glasov, da ga je v fotofinišu prehitel republikanec George Bush. Ross Perot pa je tisti bogataš, desničar in konzervativec, za katerega je leta 1992 (kandidiral je kot neodvisni) glasovalo skoraj 20 % Američanov in Američank, dovolj, da je ubil sanje Georga Busha st. po drugem mandatu, v Belo hišo pa postavil demokrata Billa Clintona. Kar lahko naredijo neodvisni kandidati ali kandidati tretjih strank, je, da mešajo štrene, zmagati pa ne morejo. Vsaj doslej še niso.

Od leta 1852 dalje so bili predsedniki ZDA izključno kandidati republikanske ali demokratske stranke. Brez ene same izjeme.

Zadnji neodvisni kandidat oz. kandidat kakšne tretje stranke, ki je bil, pogojno rečeno, “blizu” zmagi, je bil na volitvah 1992 prav milijarder Ross Perot. Slaba petina volivcev in volivk mu je namenila svoj glas. Koliko elektorskih glasov, ki edini štejejo v tekmi, je dobil? Nič. Za zmago na ameriških volitvah mora namreč kandidat ali kandidatka osvojiti najmanj 270 elektorskih glasov.

NA KRATKO O ELEKTORSKEM KOLEGIJU

Ameriškega predsednika in podpredsednika ne izbirajo volivci in volivke neposredno, temveč ga izbira t.i. elektorski kolegij (op. Electoral College). Elektorski kolegij je skupina ljudi, ki jih v vsaki zvezni državi in Okrožju Kolumbija načeloma imenujejo politične stranke. To so vidnejši člani stranke, lahko tudi izbranci zmagovitega kandidata oz. kandidatke.

Kolegij šteje 538 članov, natanko toliko torej, kolikor je kongresnikov in senatorjev z volilno pravico, 535 plus 3 predstavniki Okrožja Kolumbija, kjer je sedež prestolnice.

Zakaj elektorski kolegij in ne ljudje neposredno? Ko so urejali politični sistem ZDA, so se ustanovni očetje bali, da bi v primeru neposrednih volitev sistem favoriziral večje zvezne države. Zavrnili so tudi možnost, ki je bila takrat na mizi, da bi predsednika izbirali kongresniki in senatorji. Na koncu so se odločili za nekakšno kombinacijo – elektorje, ki jih volijo ljudje.

Za zmago na ameriških volitvah je torej treba dobiti večino elektorskih glasov, najmanj 270. Vsaka od 50-ih ameriških zveznih držav plus Okrožje Kolumbija je vredna določenega števila elektorskih glasov, to število pa je odvisno od poseljenosti države (zadnji popis prebivalstva je bil l. 2010). Več prebivalcev ima neka zvezna država, več kongresnikov in posledično tudi več elektorskih glasov ima.

Največ v tem pogledu štejejo volilne zmage v Kaliforniji (55 elektorskih glasov), Teksasu (34) in New Yorku (31), najmanj zmage na Aljaski, v Delaware-u, Montani, Severni in Južni Dakoti, Vermontu in Wyomingu (vsaka je “vredna” po 3 elektorske glasove).

Skoraj vse zvezne države (48 plus Okrožje Kolumbija) svoje elektorske glasove razdelijo po ključu “zmagovalec pobere vse”. Torej, kandidat, ki je v določeni zvezni državi dobil največ glasov volivcev, tam dobi tudi vse elektorske glasove. Izjemi sta Maine in Nebraska, ki razdeljujeta proporcionalno. Po dva elektorska glasova dobi kandidat, ki je dobil največ glasov na ravni zvezne države in po en elektorski glas dobijo zmagovalci v posameznih kongresnih okrožjih. Na TEJ povezavi je vse krasno razloženo.

V zgodovini ameriških volitev se je doslej 4x primerilo, da kandidat, za katerega je glasovala večina državljanov in državljank, ni hkrati osvojil tudi večine elektorskih glasov. To je bilo leta 1824, 1876, 1888 in 2000.

Če se vrnem nazaj h kandidaturi neodvisnega kandidata Rossa Perota, leta 1992 je zanj glasovala petina Američanov, a ni dobil petine elektorskih glasov, temveč prav nobenega. In Perot je bil v zgodovini kandidatur neodvisnih in kandidatur tretjih strank z naskokom “najbližje” zmagi.

ZANIMIVOST

Ki nima nobene zveze s tokratnimi predsedniškimi volitvami, ampak je vseeno zelo predsedniška in se mi je zdelo, da bi vas lahko zanimala. Veste, kateri ameriški predsednik je bil nekoč tik pred tem, da uzakoni univerzalni temeljni dohodek za revne družine v ZDA? To ni bil demokrat, ampak konzervativec, Richard Nixon. Resno 🙂 . UTD je razumel kot the ultimate poroko med konzervativnimi in progresivnimi politikami.

Tisti predsednik, ki je bil zaradi škandala Watergate prisiljen odstopiti (1974), je leta 1969 skoraj spravil skozi UTD, po katerem bi družina štirih na leto dobila ekvivalent današnjih 10.000 $. V zadnjem trenutku si je sicer premislil, ampak … Odlično zgodbo o tem lahko berete na De Correspondent.

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

AMERIŠKE VOLITVE 2016 NA METINI LISTI:

– Podkasti, ki ponujajo dober vpogled v ameriške predsedniške volitve (prečiščen seznam podkastov, ki razlagajo ameriške volitve)

– Indiana Trump (predvolitve v Indiani, Trump najverjetnejši nominiranec republikancev, pri demokratih Sanders vztraja)

– HRC: “Želimo si Ameriko v poslu prihodnosti.” Trump: “Če bi bila HRC moški, bi dobila kvečjemu kakšnih 5 % glasov.” (komentar predvolitev in možnost odprte konvencije)

– Predvolitve v New Yorku – če ti uspe tu, lahko uspeš kjerkoli (komentar po predvolitvah v NY, Sandersov momentum in Trumpovo izgubljanje delegatov)

– Ko postanem predsednik oz. predsednica, bom … (komentar po demokratski debati v Brooklynu)

– Bo Wisconsin Trumpov Stalingrad? (o puščanju Trumpovega balona in odprti kuhni na odprti konvenciji)

– Marčevske ide – kdo so zmagovalci in poraženci boja za Belo hišo (komentar po drugem super torku, spreminjanje pravil in contested konvencija)

– Boj za Belo hišo – bil je torek, super pa kakor za koga (komentar po Super torku in razlaga contested konvencije)

– Populisti ne želijo vladati, oni bi bili radi vladani (komentar republikanskih zborovanj v Nevadi)

– Ušiv lažnivec si, ni čudno, da te nihče ne podpira (po devetem soočenju republikanskih kandidatov)

– Draga Hillary, nisi še v Beli hiši (po februarski demokratski debati v Wisconsinu)

– Volitve v Iowi so za nami, kako resno gre jemati rezultate in kaj sledi (februar 2016)

– Če želite biti na tekočem z ameriško predsedniško kampanjo 2016, to so spletke, ki jim je treba slediti (januar 2016)

– Zakaj je Trump non-stop v medijih in kaj imajo v mislih republikanci, ko govorijo o “contested convention”

– Četrta republikanska predsedniška debata (kratek povzetek)

– Na volitvah zmagujejo najbogatejši (o vlogi denarja na ameriških volitvah)

– Dobrodošli v Ameriki, kmalu tudi pri nas! (o čudakih na volitvah)

– Zakaj Donald Trump ne bo zmagal na ameriških volitvah 2016  (o razlogih, zakaj so Trumpove možnosti za Belo hišo majhne)

– The Daddy of ‘em All (o gneči na republikanski strani in prvih soočenjih)

Opomba 1: Republikanska konvencija bo od 18.-21. julija 2016 v Clevelandu (Ohio), demokratska pa od 25.-28. julija v Philadelphiji (Pennsylvania).

Opomba 2: Ameriške predsedniške volitve bodo v torek, 8. novembra 2016.

Opomba 3: Drugi mandat predsednika Baracka Obame se bo uradno zaključil 20. januarja 2017.

Opomba 4: Pregled televizijskih soočenj, republikanci in demokrati.

Opomba 5: Natančen razpored predvolitev in seznam prijavljenih kandidatov.