O avtorjih, ki vidijo v prihodnost: Natalija Gorščak

Prijaznemu dvomu je knjiga pesmi Sama Resnika, ki jo verjetno poznamo le njegovi prijatelji in znanci in verjetno kakšen poznavalec slovenske književnosti. Samo ni bil nikoli znan širše: kot otrok slovenske pomladi, pravi borec za slovensko samostojnost, se ni nikoli kitil ne s svojim splošnim znanjem ne z odličnim poznavanjem književnosti, še posebej znanstvene fantastike. Bil je propadli študent fizike in boem – pa ne salonski, ampak pravi, tak, ki je bil nekaj časa tudi na ulici, ki se je leta pred prehitro smrtjo preživljal z prispevki prijateljev, saj so ga takoj po slovenski osamosvojitvi pozabili vsi, ki jim je pred tem pomagal, dajal, se razdal. Pesem, ki sledi, je preroška in takoj boste ugotovili, o kom piše.

Brez naveze (Prijaznemu dvomu, Društvo 2000, 2005, uvodna beseda Tomaž Šalamun)

(glej tudi: «2000«, št. 59-60, april 1992, str. 252-258 – in »TRIBUNO« – izbor iz Nove revije (prvih pet let) december 1987, str. 8-19)

Ko ti pišem pisma

ubogi mali diktator

iz svoje precej dobrohotne

in hkrati bolno besne mržnje

 z željo

da bi se ti spet učlovečil ali stegnil –

-se spominjam tvojega dolgega zapora

in podobe paža

ki je še živ

in obžalujem deželo

kjer je dolgo zoreča pomlad

toliko obljubljala

pa izpuščenega jetnika kasneje

vseeno premami

da bi postal

graščak

birič –

in bi bil tudi rabelj

 se mi zdi, da slišim,

 kako se ovaduhi in ječarji režijo

 vsak v svojem grobu.

 (1992)

Kot mnogi pravi osamosvojitelji je takoj spoznal krutost pomladniških politikov, velikokrat me je – kot človeku, ki sem ga opozarjala na lastne interese nove slovenske politike – žalostno vprašal, kako to, da sem vedela … (Ženske pač po človeških reakcijah takoj ugotovimo, kaj lahko pričakujemo od človeka :))

Del zgodovine, v kateri sva s Samom aktivno sodelovala, podpisujejo samopromovirani heroji, obenem pa ostaja nepojasnjen. Knjiga Prijaznemu dvomu skozi tudi ljubezenske pesmi govori tako o tistih časih kot o časih po velikem dnevu. V tem trenutku gre za izjemno aktualno pesniško zbirko, ki jo bo, upam, akter zgornje pesmi kdaj prebral in se spomnil na fanta kodrastih las in zvedavih oči, nemirnega duha in resnične želje, da bi Slovenci imeli samostojno in dobro državo.

Glede na to, da gre pri Prijaznemu dvomu za pesniško zbirko, bi vam rada predlagala knjigo še enega avtorja, ki je videl v prihodnost. Pred tremi leti sem si dober mesec pred Breivikovim masakrom vzela čas za Millenium, novinarja Stiega Larssona, ki ga priporočam čisto vsakomur, saj švedsko družbo predstavi v pravi luči, ne pa kot pravljico s severa, kar je Stieg v knjigi tudi prikazal. Razkriva ozadje na videz prijazne družbe in zanimivo je, da je trilogija Stiegovo zadnje delo. Njegova partnerka Eva Gabrielsson še danes ne verjame, da je umrl naravne smrti in po branju knjige se bo morda tudi vam porodil dvom.

Avtor, ki vidi v prihodnost, je tudi Arto Paasalina, še en novinar, Finec, čigar Župnikov zverinski sovražnik je še vedno eno mojih najljubših branj. Črna komedija, ki pa je namenjena bralcem, ki berejo med vrsticami. Če pa bi šli namesto v prihodnost vase, je knjiga Priscile Cogan Stara pajkovka, ki mi jo je podarila poznavalka dobrih knjig, kolegica Bernarda Žarn. Knjiga govori o Winoni Pathfinder, Indijanki, ki se odloči umreti, česar njena hči noče sprejeti. Odpelje jo k psihologinji, ki pa stari šamanki ni kos.

Sama na dopust jemljem Čuvaja svetilnika in Angela smrti Camille Läckberg, Švedinje, avtorice odličnih kriminalk. Če še niste brali njenih del, predlagam, da začnete z Ledeno princeso, ki je prva iz zgodbe o pisateljici in policistu, ki skupaj rešujeta primere v majhnem letoviškem mestu na švedski obali.

V roke letošnje poletje vzemite karkoli – saj veste, neumnih knjig ni, so samo slabe in veliko dobrih (čeprav imamo po RTV-ju na tleh napise: »Na leto preberem vsaj eno pametno knjigo«, iz česar lahko sklepamo, da obstajajo tudi neumne. To zares piše – žal ni šala.)

Avtorica: Natalija Gorščak, vesela prebivalka Slovenije z življenjskim poklicem – pionirka – v smislu, da vedno znova rada poskusi zgraditi kaj novega, boljšega, lepšega. Verjame, da če delaš dobro, dobro prej ko slej pride. Po poklicu sicer romanistka (jezik je vedno rada vrtela) še posebej pa zaneseno trdi, da se mora vsakdo, ki zase pravi, da je Slovenec, najprej dobro naučiti slovenščine.Poklicno pot začela na Radiu Študent v 80-ih, se vmes podala v študentsko politiko in takoj spoznala, da to ni zanjo, vmes gradila marketinško in PR-znanje, potem pa svoj dom našla na televiziji, najprej na Kanalu A, potem na RTV Slovenija, kjer je bilo njeno najbljubše in najbolj odmevno delo pisanje scenarijev in redaktorstvo RES JE!, nekaj časa pa različna dela kot svobodnjak opravljala kar za obe in še za POP TV poleg. Vmes se je podala tudi v filmske vode kot pomočnica direktorja filma in na izpopolnjevanje televizijskega znanja v ZDA. Novo tisočletje je zanjo pomenilo redno službo na RTV Slovenija, še posebej je ponosna na projekt, pri katerem je kot vodja službe za promocijo in odnose z javnostmi opravila najbolj zoprna dela – Koncert Siddharte s simfoniki na Bežigrajskem stadionu leta 2003. Preden so jo pred letom povabili na EBU, kjer je kar 26 javnih televizij povezala za projekt Evrovizijski filmski teden, je urejala oddajo Posebna ponudba in Dobra ura z Jasno. Posebna ponudba je še danes njena najljubša TV-oddaja. Trenutno je zaposlena na RTV Slovenija in svetovalka EBU za področje televizije.

Nekaj namigov za dobro branje:

Kaj torej, če ne ljubezen? – Ovtsa (april 2014)

Priznam, knjige ne, brisačo imam pa zmerom s sabo: Uultimata (april 2014)

Mojih 5 na nočni omarici: Jedrt Maležič (april 2014)

Uživa v širjenju navdihujočih idej: Luka Ausec (marec 2014)

Vaje za počasno branje: Aleš Lednik (marec 2014)

Ena tistih, ki so v domišljijskih spisih trgali gate: Nina Krajčinović (marec 2014)

Berem vse, kar mi pride pred oči, pa tudi, kar beži mimo: Karmen Mlinar (februar 2014)

Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič (februar 2014)

Vedno imam odprtih več knjig: Marko Bucik (januar 2014)

I like the books tell a good story that stays in my head: Pekka Metso (januar 2014)

Je bolje začeti s knjigo ali filmom/serijo: Blaž Nemec (januar 2014)

Branje me spremlja ves čas: Špela Trefalt (januar 2014)

Bralne zmage 2013: Tomaž Bešter (december 2013)

Si, kar bereš, in to smo mi: Damijan Kracina, Alenka Pirman, Jani Pirnat (december 2013)

S knjigami se družim v dobrih in slabih trenutkih: Ksenja Perko (december 2013)

Najrajši berem ležečki: Tadeja Bučar (november 2013)

Najraje imam knjige s posvetilom: Polona Sladič (november 2013)

Knjige najraje berem nekje v miru in tišini: Eva Kobe (november 2013)

Vstajenje knjižnega molja: Gal Jakič (november 2013)

Alcessino domače pranje (oktober 2013)

Prava knjiga te vedno najde: Jelena Burnik (oktober 2013)

Čim več knjig v glavi, srcu in na policah: Iva Kristl Brunec (september 2013)

Najraje tičim v knjigarnah s kavarno ali restavracijo: Darinka Bunjevac (september 2013)

Na naši domačiji se bralne navade ne razlikujejo med zimo in poletjem: Boštjan Gorenc – Pižama (september 2013)

Poletje 2013, kaj beremo in priporočamo (junij – avgust 2013)