A sem ti rekla :)

(foto: Nicholas Jones via Flickr)

Če se bojuješ s prašičem, bosta oba umazana, razlika bo zgolj v tem, da bo prašiču to všeč. Ameriška predsedniška kampanja 2016 se je izkazala za eno najbolj dinamičnih, eno najbolj nepredvidljivih in eno najbolj umazanih vseh časov. Nič novega, se mi zdi, da vsake štiri leta ponavljamo eno in isto in z vsakim ciklusom odkrivamo novo dno. Razlika je morda v tem, da tokrat še veliko hitreje, še veliko močneje in še globje predvsem po zaslugi kandidata, ki so ga na predvolitvah izbrali republikanci. Prosto po Trumpu, laž je nova črna, analitiki in analitičarke pa elita, od katere je treba čimdlje bežati.

Na volitvah 8. novembra 2016 sploh ni nujno, da bo zmagala boljša ekipa, ampak tisti, ki je znal dlje pljuniti.

Donald Trump, odkrit ksenofob in rasist, je na osrednji oder pripeljal gostilniško govorico in legitimiral govor, nevreden politika oz. političarke, ki si prizadeva za najvišji položaj v državi s strahovito močnim vplivom na dogajanja po vsem svetu. Ideje, ki so se še pred dobrim letom dni zdele nezaslišane, naenkrat dobivajo vse več copycats po vsem svetu. Duha, ki je ušel iz steklenice, bo težko spraviti nazaj.

Pravila igre, ki so uokvirjala tovrstna rivalstva doslej, se bodo vsaj deloma po teh volitvah pisala na novo. Še enkrat več pa se glede ameriških predsedniških volitev potrjuje teza, da  dolgotrajni proces izbire ni tam zato, da bi volivci in volivke dobili natančnejši vpogled v to, kaj namerava kdo narediti in predvsem, kako, ampak gre v prvi vrsti za iskanje človeka, s katerim bi šli na pir. Če oseba prestane ta test, dobi ključe do jedrskega orožja, sicer ne. Politični programi so postranskega pomena. “Horse race” predstava je bila v tem pogledu res imenitna. Vredna vsakega centa. Mediji so ponudbo dobro izkoristili, volivci in volivke pa se bodo zbudili v samo še bolj razklani državi.

Ne glede na to, kaj si mislimo o Trumpu ali Clinton, in ne glede na to, kdo bo zmagal, me še najbolj skrbi, kaj se bo zgodilo po volitvah.

Republikanska stranka razpada pri živem telesu, demokrati se v tem pogledu sicer zdijo bolj stabilni, za razliko od republikancev pa so strahovito slabo zorganizirani na lokalnih nivojih, kjer že dobro desetletje izgubljajo bitko za bitko.

Obojim je jasno, da bodo določene spremembe nujne, glasno in upravičeno jih zahtevajo predvsem mlajši volivci in volivke, če bodo premiki na ameriški politični sceni tektonski ali zgolj kozmetični pa še vidimo.

O IZENAČENOSTI REZULTATA VOLITEV

Javnomnenjske raziskave dajejo slutiti, da bo tesno. Razlogi, zakaj bo tesno, pa so drugačni od tistih, ki vam jih najpogosteje servirajo. Tega sicer ne bomo nikoli vedeli, ampak niti Sanders na eni ali Cruz/Rubio/Kasich/Bush na drugi najverjetneje ne bi proizvedli nič boljšega oz. slabšega. Bolj malo ima vse skupaj opraviti s tem, kako bi morala izkušena HRC gladko zmagati proti popolnemu začetniku, ampak ne bo, ker je zelo nepriljubljena, in precej več ima vse skupaj opraviti s tem, da se ameriški elektorat v zadnjih desetletjih enostavno vse bolj deli na naše in vaše.

razklan
Vir: Pew Research Center.

Levi postajajo še bolj levi, desni še bolj desni, sredine je za en drekec pekec, posledica pa odsotnost delovanja, bolj malo narejenega, kar sicer ni nujno vedno slabo, in nizki odstotki podpore javnosti delu kongresa.

Vir: Gallup.
Vir: Gallup.

Četudi bi na demokratskem ali republikanskem volilnem lističu pisalo “Sendvič s šunko”, bi ta sendvič dobil vsaj 40 % glasov. In pika. Ker je naš.

Najvišjo zmago, ko govorimo o skupnem številu glasov volivcev in volivk in ne elektorskih glasovih, je od leta 1940 dalje zabeležil Richard Nixon leta 1972, ko se je potegoval za svoj drugi mandat. 23 odstotnih točk razlike. In to sredi afere Watergate, zaradi katere je dve leti kasneje odstopil, za republikance v kongresu pa se je začel mrk, ki je trajal nekje do devetdesetih let prejšnjega stoletja. 23 odstotnih točk razlike. Brutalno visoka zmaga. Sicer ne za kakšne ruske ali kitajske standarde.

Od takrat dalje (1972) nihče ni “padel” pod 40 % (izjema je leto 1992, ker je Ross Perot velikim vzel neverjetnih 19 %). Še več, na zadnjih štirih predsedniških volitvah (2000, 2004, 2008 in 2012) so se razlike gibale med 0,5 (strašno tesno, leto 2000) – 7,2 odstotnimi točkami razlike (prepričljiva zmaga, leto 2008).

Na ameriških predsedniških volitvah šteje zgolj zmaga in nič drugega. Z izjemo pravice do hvalisanja pa je popolnoma vseeno, ali kandidat oz. kandidatka zmaga z razliko petih ur ali pa ene same stotinke. Ali dobi vse elektorske glasove ali pa je razlika en sam elektorski glas. Nekdo bo imel za vratom zlato medaljo, drugi ali druga pa ne srebrne, ampak nič.

DRAMA V SENATU

Morda še bolj kot bitka za Belo hišo pa je ta trenutek pomembna in tudi zelo zanimiva bitka za prevlado v senatu. Stanje je trenutno takšno: v spodnjem domu 114. sestave kongresa, ki ima 535 članov in članic z volilno pravico, imajo republikanci 247 sedežev, demokrati 186, tudi v senatu imajo večino republikanci, 54 jih je, demokratov pa 44, dva neodvisna glasujeta skupaj z njimi. Nazadnje so imeli republikanci takšno prevlado pred 85-imi leti.

Zakaj je imeti večino v senatu zelo pomembno? Zato, ker senat v precejšnji meri določa agendo kongresa, o čem se bo oz. se ne bo razpravljalo, katere preiskave se bo delalo oz. katerih se ne bo delalo, koga se bo zasliševalo oz. se ne bo, in predvsem, to je zelo zelo pomembno, potrjuje člane administracije, da o izvršni in sodni oblasti niti ne govorim. In na tnalu je odločilen sedež na Vrhovnem sodišču.

Kaj to pomeni v praksi: če zmaga HRC, bo njena administracija skušala skozi spraviti sodnika ali sodnico, ki bi spoštoval pravico žensk do splava, če zmaga Trump, je že napovedal, da bo imenoval nekoga, ki bo spodbijal to pravico.

V primeru Trumpove zmage se prav lahko zgodi, da bodo imeli popolno oblast v državi republikanci, projekcije namreč kažejo, da bodo ohranili večino v spodnjem domu, tudi v senatu jim sploh ne kaže slabo. V primeru zmage HRC pa je za demokratsko stranko skoraj nujno dobiti tudi večino v senatu, sicer se lahko obrišejo pod nosom za to, kaj bo/bi HRC kot morebitna predsednica države sploh lahko naredila. O tem ji lahko več pove odhajajoči predsednik Obama, ki ravno zaradi popolne blokade republikanskega kongresa v zadnjih letih ni mogel ali uspel narediti skoraj ničesar več.

ČE ZMAGAM, BODO VOLITVE LEGALNE, ČE IZGUBIM, PA NE

Ste opazili, da vse od trenutka zadnje intervencije FBI, ki je očitno škodila HRC in po vsem, kar vemo doslej, nedvomno sodi v kategorijo nepreverjenih rekla kazala trenutkov v tej kampanji, Trump bolj malo govori o regularnosti volitev? Aha. 🙂 Naenkrat postajajo bolj legitimne. Vsaka beseda o tem je pravzaprav odveč, spodnja karikatura, avtorja Mikea Luckovicha pove vse.

Avtor: Mike Luckovich.
Avtor: Mike Luckovich.

Se pa še naprej valijo laži, kako mrtvi glasujejo za demokrate, kako se volivci in volivke množično izdajajo za druge in večkrat volijo ter podoben bulšit. Nič od tega ne drži oz. drugače, kot vedno so možni tudi takšni primeri, ampak jih je dokazano zelo malo in tako hitro jih odkrijejo, da zares nimajo nobenega vpliva na izide volitev.

Obsežna analiza okoli milijarde oddanih glasov med leti 2000 – 2014 (predvolitve in splošne volitve) je na površje navrgla vsega 31 primerov, ko se je nekdo na volišču izdajal za nekoga drugega.

Sodeč po anketah HRC ostaja favoritka, ampak sodeč po anketah se je razlika med njima v zadnjih desetih dneh zmanjšala do tolikšne mere, da je prav možno, da gre tudi za statistično napako.

Kakorkoli pa se (ne)strinjamo z idejami HRC, in slaba polovica se nikoli ne bo, na koncu dneva je stvar takšna: za razliko od Trumpa je vodila izjemno dobro organizirano kampanjo po vsej državi, kar je sposobnost odličnega vodje, zanjo so želeli in delali najboljši, Trumpa so se ogibali v velikem loku, zbrala je več sredstev od svojega tekmeca, naredila ni nobene večje napake, na vseh treh debatah je bila konkretno boljša in je ena najbolj izkušenih kandidatov in kandidatk vseh časov.

V normalnih razmerah bi bilo to dovolj za zmago. Gladko zmago. Ampak razmere niso normalne in ona ni običajen kandidat. Še več, ona je za povrh še kandidatka, ki se že nekaj desetletij upira vlogi, ki jo v ZDA predpisujejo ženskam. Zato jo v vsakem primeru čaka grmada. Če izgubi, tako ali tako, če zmaga, pa se od nje pričakujejo čudeži, in vnaprej vas moram razočarati, da jih ne bo. Ker jih ob tolikšni republikanski prevladi v kongresu nikakor ne more biti, ne zato, ker ne bi imela dobrih idej ali dobre ekipe. Demokrate v kongresu namreč čaka nekajkrat večji in močnejši zid od tistega, ki ga Trump obljublja na meji z Mehiko.

(foto: Nicholas Jones via Flickr)
(foto: Nicholas Jones via Flickr)

 

AMERIŠKE VOLITVE 2016 NA METINI LISTI:

– To so samo besede, dragi moji, samo besede (komentar po drugi predsedniški debati)

– Ameriška volilna mineštra, dva meseca do cilja – posodobitev št. 24 (ankete in navodila za uporabo, stanje stvari)

– “Upam, da bo cirkus zapustil mesto, preden kontaminira Belo hišo.” (o obljubah in lažeh ter pravilih za predsedniške debate)

– Hillary Clinton vs Donald Trump, kdo ima večje možnosti za zmago na novembrskih volitvah

– Vsega lepega je enkrat konec, tudi ameriških predsedniških predvolitev (predvolitve končane, odprta konvencija pri demokratih, kandidata zelenih in libertarcev)

– Ali lahko Sanders še …? Ne, razen, če … (možnosti Sandersa za nominacijo, bruh ankete in elektorski kolegij)

– Podkasti, ki ponujajo dober vpogled v ameriške predsedniške volitve (prečiščen seznam podkastov, ki razlagajo ameriške volitve)

– Indiana Trump (predvolitve v Indiani, Trump najverjetnejši nominiranec republikancev, pri demokratih Sanders vztraja)

– HRC: “Želimo si Ameriko v poslu prihodnosti.” Trump: “Če bi bila HRC moški, bi dobila kvečjemu kakšnih 5 % glasov.” (komentar predvolitev in možnost odprte konvencije)

– Predvolitve v New Yorku – če ti uspe tu, lahko uspeš kjerkoli (komentar po predvolitvah v NY, Sandersov momentum in Trumpovo izgubljanje delegatov)

– Ko postanem predsednik oz. predsednica, bom … (komentar po demokratski debati v Brooklynu)

– Bo Wisconsin Trumpov Stalingrad? (o puščanju Trumpovega balona in odprti kuhni na odprti konvenciji)

– Marčevske ide – kdo so zmagovalci in poraženci boja za Belo hišo (komentar po drugem super torku, spreminjanje pravil in contested konvencija)

– Boj za Belo hišo – bil je torek, super pa kakor za koga (komentar po Super torku in razlaga contested konvencije)

– Populisti ne želijo vladati, oni bi bili radi vladani (komentar republikanskih zborovanj v Nevadi)

– Ušiv lažnivec si, ni čudno, da te nihče ne podpira (po devetem soočenju republikanskih kandidatov)

– Draga Hillary, nisi še v Beli hiši (po februarski demokratski debati v Wisconsinu)

– Volitve v Iowi so za nami, kako resno gre jemati rezultate in kaj sledi (februar 2016)

– Če želite biti na tekočem z ameriško predsedniško kampanjo 2016, to so spletke, ki jim je treba slediti (januar 2016)

– Zakaj je Trump non-stop v medijih in kaj imajo v mislih republikanci, ko govorijo o “contested convention”

– Četrta republikanska predsedniška debata (kratek povzetek)

– Na volitvah zmagujejo najbogatejši (o vlogi denarja na ameriških volitvah)

– Dobrodošli v Ameriki, kmalu tudi pri nas! (o čudakih na volitvah)

– Zakaj Donald Trump ne bo zmagal na ameriških volitvah 2016  (o razlogih, zakaj so Trumpove možnosti za Belo hišo majhne)

– The Daddy of ‘em All (o gneči na republikanski strani in prvih soočenjih)

 

Opomba 1: Ameriške predsedniške volitve bodo v torek, 8. novembra 2016.

Opomba 2: Drugi mandat predsednika Baracka Obame se bo uradno zaključil 20. januarja 2017.

Več od Nataša Briški

Na volitvah zmagujejo najbogatejši

Ameriške politične kampanje so ne samo izjemno dolgotrajen, temveč tudi strahovito drag...
Beri dalje